Slovensko sodniško društvo z zaskrbljenostjo spremlja razprave pred odločanjem Državnega zbora RS o kandidaturi vrhovnega sodnika svetnika Marka Šorlija za predsednika Vrhovnega sodišča RS. Ta primer ponovno odkriva neustreznost slovenskega prava in politične prakse v zvezi z načinom imenovanja predsednika Vrhovnega sodišča RS. Poslancem ni mogoče oporekati pravice, da se opredelijo do vprašanja, ali naj določenemu sodniku, ki kandidira za predsednika Vrhovnega sodišča, izrazijo podporo ali ne. To je njihova avtonomna in zakonita pravica. Povsem nekaj drugega pa je, če podporo ali odklonitev podpore utemeljijo s sodelovanjem kandidata pri odločanju v senatu sedmih sodnikov, ki je sprejel odločitev v konkretni zadevi.

Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani so le na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Ustava RS pa v 134. členu tudi zagotavlja, da nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju v sodišču. Zato je očitek sodelovanja pri odločanju v konkretni zadevi grob poseg v funkcionalno neodvisnost sodstva in bi v skrajni obliki lahko pomenilo politično kontrolo sodnikov pri njihovem odločanju. Sodnik je namreč funkcionalno neodvisen le, če lahko vrši prosto presojo in odloča, tudi nasprotno od tistega, kar menijo drugi sodniki ali politiki. Na ta problem je Slovensko sodniško društvo opozorilo v odzivu na neizvolitev ustavne sodnice prof. dr. Mirjam Škrk za članico Stalnega arbitražnega sodišča v Haagu.

Neodvisnost ni privilegij sodnikov, pač pa je pravica državljanov, ki jim zagotavlja nepristranost sprejete odločitve. Slovensko sodniško društvo ob tem pričakuje, da bo dozorelo spoznanje, da neodvisnost sodstva od politične oblasti ni le v interesu tistih, ki uveljavljajo pravico do sodnega varstva svojih pravic, ampak tudi v interesu politične oblasti same.

Izjava v .pdf formatu

Slovensko sodniško društvo