Spoštovani nagrajenci, spoštovani gostje, spoštovani kolegi, pravnice in pravniki!

V veliko čast mi je, da ste me povabili naj spregovorim ob začetku letošnjih Dnevov slovenskih pravnikov. Vabilo sem sprejela z veseljem in hkrati z veliko odgovornostjo.

Dovolite mi naj najprej izrazim priznanje organizatorjem za pomemben prispevek, ki ga dajete k vsestranskemu razvoju pravne znanosti. Gre za tradicionalno prireditev, ki povezuje vse pravnike v naši državi, ki se ukvarjajo z različnimi vejami prava in delajo v različnih pravniških poklicih. Pomen prava v prizadevanjih za reševanje vprašanj, ki jih prinaša družbeni razvoj, še nikoli ni bil večji kot je danes.

Na Dnevih slovenskih pravnikov smo zbrani vsi, ki smo predani pravu kot poklicu, kot stroki, kot poklicni etiki. Nekateri smo si temeljna etična načela zapisali v kodekse, npr. Kodeks sodniške etike, Kodeks odvetniške etike,.. Etika živi v vsakem človeku, je individualna, na ravni družbene skupnosti pa je najbolj celovit izraz etike pravo. V pravu, v njegovi normativni vsebini, v zapovedih in sankcijah je treba poiskati etično bistvo. Pravo moramo uporabljati na način, ki zagotavlja, da je družba tudi sama pravična. To pa je mogoče samo, če imamo močno in neodvisno sodstvo.

V demokratični pravni državi je eno od temeljnih načel načelo delitve oblasti, ki pomeni, da so zakonodajna, izvršilna in sodna veja oblasti medsebojno ločene, zadostno neodvisne in da je med njimi vzpostavljeno ravnotežje, ki jamči, da vsaka veja oblasti deluje izključno znotraj svojih pristojnosti, poleg tega pa je vzpostavljen sodni nadzor nad vsemi državnimi akti.

Načelo delitve oblasti nadalje določa, da je vsaka veja oblasti neodvisna znotraj svojega področja, dokler deluje v skladu z zakonom in sodstvo je tisto, ki na koncu odloča ali so akti različnih vej oblasti v skladu z zakonom, drugi dve veji oblasti pa sta zavezani k spoštovanju takšne odločitve sodišča.

Kritike sodstva in vse pogostejše trditve, da sodstvo služi le eni politični opciji, da je neučinkovito in predvsem nespoštovanje odločitev tako ustavnega kot tudi rednih sodišč, ne prispevajo k ugledu in k potrebni avtoriteti sodne veje oblasti kot tiste, ki je v primerjavi z drugima dvema vejama oblasti šibkejša, saj temelji na strokovnosti, drugi dve pa na politični moči. Nespoštovanje in neizvrševanje tako odločb ustavnega sodišča kot tudi rednih sodišč s strani drugih dveh vej oblasti je pomenilo signal javnosti, da je tako ravnanje sprejemljivo in dopustno, kar se kaže v nespoštljivem in včasih celo prezirljivem odnosu državljanov do sodnikov in sodstva kot celote. Takšno nespoštovanje in neizvrševanje sodnih odločb pa lahko pripelje do razkroja pravne države.

Da bi sodstvo lahko delovalo učinkovito, mu je potrebno zagotoviti ustrezne pogoje za delo in predvsem konsistenten pravni sistem, kjer bo jasno kaj je dovoljeno in kaj ne. Tudi včasih prav rokohitrsko nenehno spreminjanje zakonov in podzakonskih predpisov za pravno varnost v državi ni dobro, saj državljani preprosto ne vedo katera pravila veljajo in kako naj ravnajo v konkretnem primeru. Zakone je potrebno pripravljati na podlagi empiričnih raziskav, na podlagi odprte in poglobljene strokovne diskusije, ne pa zaradi trenutne všečnosti neke zakonske rešitve.

Osrednja naloga sodstva je uresničevanje pravice do sodnega varstva v razumnem roku. Tu pa ima ključno vlogo prav neodvisen sodnik, ki ima po ustavi edini pristojnost odločati o obtožbah v kazenskih zadevah in razsojati v sporih, ki jih državljani ne zmorejo ali ne znajo rešiti sami. Sodnik mora pri svojem delu delovati v skladu s položajem nosilca državne oblasti in na način, ki se pričakuje od najodgovornejših državljanov. Svoje poklicno poslanstvo mora opravljati skrbno, vestno, prizadevno, strokovno pozorno, z državljansko in poklicno pokončnostjo, pri čemer varuje osebno dostojanstvo vsakogar. Biti mora neodvisen od socialnih, ekonomskih, političnih in drugih zunanjih pritiskov ter hkrati od drugih sodnikov in nosilcev sodne in pravosodne uprave. Zato ne sme dovoliti nobenih posegov v neodvisnost, niti takih, ki bi ogrožali njegov status. Neodvisen mora biti tudi od kakršnikoli neposrednih ali posrednih navodil, vplivov, groženj, pritiskov ali vmešavanja v proces njegovega odločanja, ne glede na to, zakaj in od kod taki nedovoljeni posegi izvirajo. Sodnik ni uradnik, ni reševalec spisov na akord, pač pa samostojen, neodvisen, visoko izobražen sodnik odprtega duha, ki deli in ustvarja pravo in pravico.

Neodvisnost sodnika zato ni sodnikov privilegij, ampak pravica državljanov, da jim zagotavlja nepristranost sprejete odločitve. Le-ta ni vedno po volji udeležencev postopka. A eno temeljnih načel sodobnih demokratičnih držav je prav spoštovanje sodnih odločb, čeprav se udeleženci postopkov z njimi ne strinjajo. Zato bi drugi dve veji oblasti s svojim spoštovanjem odločitev tako ustavnega kot rednih sodišč, lahko bili pomemben zgled državljanom, da je sodne odločbe treba spoštovati, čeprav jim niso po volji. S tem bi pripomogli k dvigu avtoritete sodstva, ki je v vsaki demokratični pravni državi nujna.

Nujno je zato dvigniti ugled sodišč in sodstva ter povrniti načeto spoštovanje in zaupanje v sodstvo. Tu je najprej na potezi sodstvo samo z zavzetim delom in kakovostnimi odločitvami v razumnem roku. Pomemben prispevek sodstva k pravni varnosti pa je nedvomno tudi oblikovanje enotne sodne prakse, kjer je zlasti pomembna vloga Vrhovnega sodišča RS, ki bo s krepitvijo argumetativne legitimitete svojih odločb zagotavljala enotno uporabo zakonov in pomembno prispevala k razvoju prava. Enotna sodna praksa je tudi predpogoj za učinkovito uresničevanje temeljne ustavne pravice do enakosti pred zakonom.

V procesu dviga ugleda sodišč in sodstva ter spoštovanja sodnih odločb je nujno tudi, da sodelujeta drugi dve veji oblasti, najprej s sprejemanjem zakonov in drugih predpisov, ki bodo pomenili konsistenten pravni sistem, kar je predpogoj za stabilnost in gotovost vsake pravne države, nato pa s svojim zgledom in spoštovanjem sodnih odločb, pa tudi v javnih nastopih predstavnikov drugih dveh vej oblasti, v katerih bodo le-ti opozarjali na nujnost spoštovanja sodnih odločb. Pri tem igrajo pomembno vlogo tudi mediji, od katerih se pričakuje strokovno korektno poročanje o posameznih primerih in problemih, kar je nedvomno pravica javnosti in hkrati pomemben prispevek k uveljavljanju avtoritete sodstva kot tretje veje oblasti.

Posebno pozornost je nedvomno potrebno nameniti izobraževanju. Le sodnik, ki ima bogato znanje, ki je vsestransko razgledan, lahko suvereno odloča v konkretnih zadevah. Ne le za sodnika, tudi za vsakega drugega pravnika je nujno permanentno izobraževanje in povezovanje v stanovska društva, saj je sicer „obsojen“ na stagniranje in nazadovanje na strokovnem področju. Vloga društev kot profesionalnih združenj je na področju izobraževanja še posebej izpostavljena. Čeprav nekateri menijo, da društvo kot profesionalno združenje v 21. stoletju ni več aktualno, naj opozorim, da pravice sodnikov do ustanavljanja in delovanja v profesionalnih združenjih poudarjajo številni mednarodni dokumenti: Temeljna načela OZN o neodvisnosti sodnikov iz leta 1985, Evropska sodniška listina (1998), Priporočilo Sveta Evrope R (94) 12 o neodvisnosti sodstva, Priporočilo Sveta ministrov Sveta Evrope CM/R (2010) 12 o neodvisnosti, učinkovitosti in odgovornosti in Magna carta sodnikov iz leta 2010, ki vsi izrazito poudarjajo pomen sodniških kot profesionalnih združenj za varovanje sodnikove neodvisnosti in odgovornosti ter s tem neodvisnosti sodstva kot temeljne podstati vsake demokratične pravne države pa tudi kot pomemben prispevek k razvoju pravne znanosti.

Zveza društev pravnikov Slovenije je kot krovna organizacija pravniških društev v Republiki Sloveniji strokovno uveljavila Dneve slovenskih pravnikov kot osrednje izobraževalne prireditve, kjer pravniki, tudi sodniki, poglobljeno razpravljajo o različnih strokovnih vprašanjih prav na vseh področjih prava v naši državi. Gre za poglobljene strokovne polemike o najpomembnejših vprašanjih tako pravnega kot splošnega družbenega razvoja. Tudi v prihodnje velja vzpodbujati permanentno izobraževanje pravnikov, zlasti v sodelovanju s profesionalnimi združenji in društvi, skupaj s pravnimi fakultetami in uveljavljati oblike stalnega izobraževanja, ki bodo pripomogle k doseganju višje stopnje pravne znanosti in kulture, ki jo v sodobni družbi še kako potrebujemo.

Nagrajencem, ki so s svojim strokovnim delom vidno zaznamovali današnji čas, iskreno čestitam, vsem udeležencem tradicionalnih Dnevov slovenskih pravnikov pa želim zanimivih strokovnih diskusij.

Hvala lepa.