Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slavnostni akademiji ob 40. obletnici delovanja Slovenskega sodniškega društva

Ljubljana, 9. junij 2011


Spoštovane sodnice in sodniki,
Spoštovana gospa Janja Roblek, predsednica Slovenskega sodniškega društva,
Spoštovani visoki gostje,

 

Z velikim veseljem in hkrati z velikim občutkom odgovornosti sem sprejel vaše povabilo, da spregovorim na današnji slavnostni akademiji Slovenskega sodniškega društva.

 

Dovolite mi, da vam najprej čestitam in izrazim priznanje. Čestitam vam ob tej okrogli obletnici, posebej še za pomemben prispevek, ki ga dajete k vsestranskemu razvoju Slovenije. Ta čas, ob dvajsetletnici naše mlade države se mi zdi ta poudarek še posebno umesten in tudi potreben. Pomen prava in zlasti sodstva v prizadevanjih za reševanje vseh problemov, ki jih prinaša družbeni razvoj nikoli ni bil večji kot je danes.

 

Hkrati s tem se je povečala odgovornost vseh ki delajo v pravosodju in pomembnost samoorganiziranosti sodstva in sodnikov. In prav to idejo samoorganiziranosti izraža Slovensko sodniško društvo. Samoorganiziranost je način poudarjanja lastne odgovornosti in razumevanja pomena sodne funkcije, prava in pravičnosti v družbi. V vsakem razmišljanju o pravu in pravičnosti pridemo do tistega znamenitega sklepa, ki ga je v slovenskem jeziku pred mnogimi desetletji zapisal naš veliki pravni teoretik, profesor in diplomat, Leonid Pitamic: »Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas!«

 

Nocoj smo tukaj zbrani ljudje, ki smo vsi predani pravu kot poklicu, kot stroki, kot poklicni etiki. Etika živi v vsakem človeku, je izrazito individualna, na nek način tudi psihološka. Na družbeni ravni pa ni boljšega, bolj celovitega izraza etike, kot je pravo. In v pravu, v njegovi normativni strukturi in vsebini, v njegovih prepovedih in zapovedih, v pozitivnih in negativnih sankcijah je treba vselej poiskati etično bistvo. Pravo moramo uporabljati na način, ki daje etičnim kategorijam učinek in ki zagotavlja, da je družba v največji meri tudi sama pravična in torej etična, kajti od tega je odvisna njena kohezivnost. Praktično gledano je ta učinek dosegljiv samo, če imamo dobro, neodvisno pravosodje.

 

Živimo v demokratični družbi. To pomeni, da vse svoje konflikte rešujemo na pluralističen način. Največji del teh konfliktov, ki jih prinaša razvoj, je takih, da zahtevajo tudi pravno opredeljevanje in večinoma tudi pravno reševanje. Ni si mogoče predstavljati uspešnega reševanja vseh teh problemov brez pravosodja, takega pravosodja, ki je neodvisno in ki ima avtoriteto. Torej sta pravo in pravosodje tudi bistvenega pomena za obstoj demokracije in za njeno kakovost.

Pri nas pogosto razpravljamo o ugledu pravosodja. Ugled se vselej omenja kot nekaj pomembnega, vendar hkrati nekaj tako rekoč rutinskega, lastnost poklica ali institucije. Pozablja pa se, da je z ugledom tesno povezana ustrezna avtoriteta. Pravosodje mora uživati potrebno avtoriteto. Samo v tem primeru bo reševanje konfliktov, ki jih prinaša razvoj, učinkovito in v polni meri pravično.

 

Z avtoriteto pa gre nujno tudi potreba po dobrem razumevanju prava. Pravo, ki ga pravosodni sistem razlaga in uporablja je občutljiv instrument, je vsestransko občutljiv instrument, ki zahteva, da ga uporabljamo z največjim znanjem in z največjo odgovornostjo. Pravo je vselej označeno z določeno ambivalentnostjo. Je samostojna normativna in znanstvena disciplina s svojo kritično metodo, ki mu omogoča visoko intelektualno avtonomijo, hkrati pa je tudi instrument moči, ki ga nosilci moči uporabljajo za uveljavljanje svojih interesov. Smo dovolj razumeli to dvojnost in ali uporabljamo pravno misel dovolj dosledno in dovolj kritično, dovolj dialoško, da bi na ta način določili meje uveljavljanja moči, ki si nenehno prizadeva podrejati pravne mehanizme? V Sloveniji je to vprašanje odprto in še posebej občutljivo.

 

Pravniki si moramo to vprašanje zastavljati ves čas, na vseh funkcijah, ki jih opravljamo in v vseh naših poklicnih dejavnostih. To velja še posebej za sodnice in sodnike, ki se srečujete s čedalje bolj zapletenimi, družbeno in politično konfliktnimi in včasih tudi nevarnimi primeri. Gre tudi za pogum, za državljanski in profesionalni pogum, ki je med nujnimi pogoji opravljanja sodniške funkcije.

 

Vprašanje je v teh časih še posebej aktualno, kajti v naši politiki, v našem javnem razpravljanju, v naši politični kulturi, ki ni na najboljši ravni, opažamo izrazito instrumentalno pojmovanje prava, pojmovanje prava kot sredstva političnega boja. Značilen primer te prakse – primerov bi seveda lahko dali veliko – so številne parlamentarne preiskovalne komisije, ki zbujajo veliko javne pozornosti, ustvarjajo prostor za politične polemike in videz ugotavljanja dejstev, včasih celo uporabe prava, vendar kar praviloma ne opravijo svoje naloge. Včasih ustvarjajo celo vtis, da želijo s svojo hrupnostjo ustrahovati tiste, ki mislijo drugače, in ovirati inštitucije pravne države. Zamislimo se nad to prakso in bodimo kritični do nje.

 

Vzemimo še drug primer – brezobzirno kritiziranje pravosodja, kar večkrat slišimo, in ki je postalo neke vrste moteča in trdovratna značilnost javnega razpravljanja in politike pri nas. Tudi ta ogroža avtoriteto sodišč, s tem pa seveda tudi enega od temeljev vladavine prava in pravne države. Svoj vrhunec ta cinični odnos do prava doživlja v primerih, ko se nosilci politične ali gospodarske moči znajdejo v položaju obtožencev ali obsojencev. V takih primerih večkrat slišimo napadalne izjave o domnevnih zarotah, v katerih naj bi sodelovalo sodstvo. Take napade na sodstvo in na načelo vladavine prava je treba odločno zavrniti in vedno znova poudarjati nujnost spoštovanja načela neodvisnosti pravosodja.

 

In končno, še tretji primer – domneva nedolžnosti, ki je ena temeljnih prvin zaščite človekovih pravic v kazenskem pravu, ne trpi poljubnega prenašanja na politično raven in zlorabe za politične nečednosti. Tudi to prakso zlorabe imamo, na žalost, v naši ne posebno kakovostni politični kulturi. In tudi te zlorabe je treba zavračati.

 

Dal sem nekaj primerov, vendar ne bi želel, da je ta del mojega razmišljanja razumljen kot osrednji. Pravo ima velike naloge in ko govorimo o glavnih pravnih vprašanjih prava, moramo biti posebej pozorni na njegove temeljne vidike.

Pravo se ne sme omejiti na poznavanje pravnih norm, njihovo memoriranje in njihovo najbolj temeljno jezikovno razlago. V naši tradiciji, v naši praksi imamo opravka z določenim normativističnim redukcionizmom, z nečim, kar pravo prepogosto omejuje na tisto vsebino norme in tisti zapis v zakonu, ki nam je prva stopnica v razumevanju prava. Seveda je razumevanje prava, ki reducira pravo na zapisano normo, videti praktično. Vendar že od rimskega prava naprej vemo, da tak redukcionistični normativizem ne zadošča. Norma le povzema dejansko stanje in usmerja človeško ravnanje, malo pa pove o smislu norme v okviru širšega pravnega sistema, o njeni umeščenosti v pravno ureditev. Zlasti pa ne pove vsega o tem, kako jo je treba uporabljati, zato da bo sistem kot celota dobro deloval. Preprosti normativizem in pravni pozitivizem, dve značilni gledanji na pravo, ki imata veliko opore v naši preteklosti in v naši praksi, dajeta le delne, navidezne odgovore na velika vprašanja prava. Za globlje in trajne odgovore pa je treba upoštevati več. Pravo zahteva razumevanje v vseh njegovih temeljnih funkcijah in v vsem bogastvu njegovih temeljnih načel.

 

V pravu ni nič bolj pomembnega od človekovih pravic. Človekove pravice predstavljajo temelj, smisel in cilj pravnega reda. Družbeni razvoj preteklih stoletij je vzpostavil človekove pravice kot osrednjo vsebino prava, poudaril bi, nepovratno in temeljno vsebino. Odkar so človekove pravice kodificirane v ustavnih ureditvah držav in tudi na mednarodni ravni, imamo pred sabo že izdelan odgovor na dve temeljni vprašanji, ki so si ju pravniki vselej postavljali – kaj je poreklo prava in kaj je dobra družba, ki ji pravo služi. Človekove pravice odgovarjajo na obe vprašanji. Pravo ima svoje poreklo v tistih temeljnih družbenih izbirah, ki zagotavljajo vsakomur človeka vreden položaj v družbi in ki so izraženi v človekovih pravicah. Hkrati pa s svojo vsebino pravo ureja vse tiste poglavitne izbire, ki naredijo družbo dobro. In človekove pravice so spet merilo obojega.

 

To izhodišče v vsakokratni družbeni aktualnosti odpira nadaljnja, podrobnejše vprašanja in v pravu, utemeljenem na človekovih pravicah, najdemo tudi odgovore na ta vprašanja. To velja tudi za našo družbo, tu in zdaj. Danes so človekove pravice močno zaščitene in danes jih ne ogrožajo zgodovinsko propadle totalitarne ideologije in nasilna državna represija. Nikoli pa niso v resnici popolnoma zagotovljene in nekatere nove nevarnosti so izjemno resne.

 

Pri nas pa moramo biti še posebej občutljivi na tiste probleme človekovih pravic, ki izhajajo iz sedanje gospodarske krize. Zadnje poročilo varuhinje človekovih pravic nam odkriva, da socialno razslojevanje in stiska, v kateri se nahaja čedalje večje število ljudi, ustvarjata številne primere ogrožanja človekovih pravic, kot so mobbing na delovnem mestu, onesposabljanje ljudi za uporabo pravnih sredstev, družbena izključenost in tudi materialno pomanjkanje, ki je posledica izgube delovnih mest.

 

Posebej poudarjam, da varuhinja ugotavlja, da je med posledicami krize tudi onesposabljanje ljudi za uporabo pravnih sredstev. Potlačenost in izključenost, pa tudi krivično materialno prikrajšanje, so moralno nesprejemljivi pojavi in kršitve človekovih pravic, ki jih moramo zaznati in Za katere moramo poiskati odgovore. Ljudem, ki se znajdejo v navidezno brezizhodnem položaju, bi morala biti na voljo ustrezno organizirana in dostopna pravna pomoč, pa tudi dovolj zgodnje in dovolj učinkovito sodno varstvo njihovih pravic. Pravično in pravočasno sojenje je kritično pomembno za zaščito človekovih pravic in za splošni občutek pravičnosti države. Skrbeti nas mora, kadar se ugotavlja, da kriterij pravične države ni dosežen. Našo prakso in pravni sistem moramo izboljševati.

Posebej nas mora skrbeti razširjenost korupcije, ki postaja ves bolj raznovrstna, in ki resno slabi naš razvoj. V Sloveniji bomo morali posvečati večjo pozornost kvaliteti zakonov, ki morajo biti napisani tako, da ne bodo dopuščali raznih koruptivnih praks. Od sodišč pa bomo pričakovali skrbno in pravično uporabo prava, tako zakonskih norm kot tudi splošnih pravnih načel. Samo celovito prizadevanje, v okviru katerega imata zakonodajna in sodna dejavnost posebno mesto, lahko zagotovi uspeh boja proti korupciji.

Danes moramo razumeti, da je treba na ravni države kot celote razvijati pravni sistem in ukrepati tako, da bi se zaščitilo ljudi in njihove pravice in da se vzpostavijo pogoji za napredovanje družbe kot celote in vsakega posameznika v njej. Načelo vladavine prava moramo razumeti tako v temeljnem pomenu kot tudi v praktični aktualnosti. Prav z načelom vladavine prava se zagotavlja tista raven zaupanja v družbi, ki omogoča resno razpravo o spremembah in boljših pravnih in drugih rešitvah za probleme, ki jih prinašata čas in razmere, ki smo se jih navadili opisovati z izrazom »kriza«.

 

Pogosto se ta kriza opisuje - ne le z njeno ekonomsko in socialno razsežnostjo, ampak tudi kot »kriza vrednot«. S to oceno pa smo spet na terenu etike in morale – in seveda na terenu prava. Razumeti moramo, da ni druge poti do reševanja vprašanj in problemov krize vrednot, kot je pravo, in da ni drugih instrumentov za reševanje teh problemov, kot so instrumenti pravne države. Državne institucije je treba spoštovati, od njih samih pa zahtevati pošteno in učinkovito delo. Seveda eno brez drugega ne gre. Spoštovanje in resno obravnavanje institucij države je nujen pogoj za njihovo učinkovitost. Kvalitetno delo novoustanovljenega nacionalnega preiskovalnega urada, kvalitetno delo Urada za preprečevanje korupcije, informacijske pooblaščenke, kvalitetno delo tožilstev in vseh drugih institucij nadzora in pregona protipravnih dejanj je izjemno pomembno za dobro delovanje, ugled in avtoriteto pravne države v celoti.

 

Kaj potrebujemo? Potrebujemo streznitev in resen premik v utrjevanje spoznanja, da je vladavina prava nujen pogoj družbene stabilnosti in razvoja. Ponavljanje tega spoznanja nikakor ne more biti odveč. Ta naloga zahteva kompetentno obravnavo prava, kritično presojo pravne prakse, zavračanje napadov na pravosodje in odločen boj proti cinizmu, ki vedno znova ustvarja dvom v pravosodje.

 

Te naloge so naloge vseh nas, vseh tistih na odgovornih položajih pa tudi vseh državljank in državljanov. Od naših moralnih kvalitet in od naše doslednosti je odvisno kakšna bo kvaliteta naše družbe in kakšna bo uspešnost naše države.

 

Sodnice in sodniki pa imate pri tem še posebno odgovornost. To je odgovornost za strokovno in etično neoporečno delovanje, brez sklicevanja na napake drugih ali na družbene okoliščine, ki kar vsiljujejo odmike od tega visokega kriterija. Imate odgovornost za samostojno delovanje in za zavračanje vseh poskusov omejevanja neodvisnosti pravosodja. Odgovorno delo in neodvisnost sta vzajemno povezani vrednoti, če obstajata obe se vzajemno krepita in močnejši ko sta, večja je njuna vzajemna moč. Pravično in- še posebej poudarjam – pravočasno sojenje je skoraj v celoti odvisno od notranje moralne in strokovne moči sodnic in sodnikov samih. Bolj kot kjerkoli drugje, prav v pravosodju velja misel Leonida Pitamica:
»Ne bomo ustvarjali, ne bomo delili in ne bomo našli pravice, če ni pravičnosti v nas!«

 

Naj mi bo ob tej svečani priložnosti dovoljeno parafrazirati to pomembno misel: »Pravico bomo ustvarjali, bomo delili in jo vedno znova našli prav zaradi pravičnosti v nas!«

 

Slovenskemu sodniškemu društvu želim še veliko uspehov pri delu, slovenskim sodnicam in sodnikom pa veliko samozavesti, predanosti sodniškemu poslanstvu in razumevanja, da ste v družbi cenjeni in spoštovani.

 

Hvala lepa.

Pristopna izjava

V Slovensko sodniško društvo se lahko včlanite s pristopno izjavo, ki jo pošljete na naslov društva.

Aktualno
16. junij, 2019
Slovensko sodniško društvo je močno pretresla vest o brutalnem fizičnem napadu na našo kolegico sodnico Danielo Ružič, ki je v napadu utrpela hude poškodbe. Dejanje najostreje obsojamo. Fizično nasilje nad sodnico predstavlja hud napad na pravno državo in neodvisnost sodstva. Ne smemo dovoliti, da bi ...

 

Koristne povezave

 

Kontaktni podatki

 

E-novice

 



 

Sedež društva je v sodni palači v Ljubljani.

 

Slovensko sodniško društvo,
Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana
Slovenija

 

Tel.:  +386 1 366 44 11

Faks: +386 1 366 45 64
E-pošta: sodnisko.drustvo@sodisce.si

 

Prijavite se na e-novice in bodite med prvimi obveščenimi.